top of page
Vakuumska kanalizacija je bila prvič vgrajena v Evropi leta 1882, vendar se je sistem naprej razvil šele v zadnjih štiridesetih letih. Prvi, ki je uporabil negativni tlak v kanalizaciji (tako imenovana vakuumska kanalizacija) je bil nizozemski inženir Charles Liernur, v drugi polovici 19. stoletja. Sistem so dolgo časa uporabljali samo na ladjah, vlakih in letalih. Tehnične izvedbe vakuumskih kanalizacijskih sistemov je šele od leta 1959 nadaljeval Joel Liljendahlen iz Švedske. Njegove rešitve pa je trgu ponujalo podjetje Electrolux.Danes je na tržišču kar nekaj dobaviteljev, ki ponujajo široko paleto produktov.
ZGODOVINA
Lienurjev načrt podtlačne kanalizacije iz leta 1880
Sistem je sestavljen iz treh ključnih komponent:
PREGLED SESTAVNIH DELOV
PODTLAČNA POSTAJA
CEVOVOD
SESALNI JAŠEK
Sesalni jašek je tisti del podtlačne kanalizacije v katerem se srečata podtlak iz cevovoda in normalni - zunanji tlak. Razlika se premosti preko posebnega vakuumskega ventila. Iz objekta se v jašek na klasičen način stekajo odplake, katere se izsesa zaradi podtlaka v sistemu.
Podtlak iz rezervoarja se po sistemu prenaša preko cevovoda, ki je zasnovan tako, da se podtlak ohranja vse do skrajnega konca. Cevovod poteka v žagastem profilu in nanj so priklopljeni sesalni jaški, preko katerih se odpadna voda iz objektov sprošča v sistem.
Podtlačna postaja je srce sistema. Njen poglavitni sestavni del je rezervoar, v katerem vlada podtlak, katerega z izsesavanjem zraka pozvročajo podtlačne črpalke. Odpadna voda, katera se zbira v rezervoarju se preko tlačnih črpalk črpa na čistilno napravo ali gravitacijski vod.
PRIMERJAVA MED GRAVITACIJSKO IN PODTLAČNO KANALIZACIJO
Črpališča so v primeru ravnega terena in prečkanja vodotokov nujno potrebna zaradi zagotovitve potrebnega minimalnega padca. So pa povezana z visokimi stroški izgradnje in vzdrževanja. Na cevovodu se nahajajo jaški s pokrovi, kateri kazijo okolico.
Cevi nimajo konstantnega padca, saj so položene v t.i. žagastem profilu. Padci se prilagodijo terenu na tak način, da je potrebnih čim manj globokih izkopov. Na samem cevovodu ni nikakršnih jaškov ali drugih obstrukcij.
Izognemo oz. občutno zmanjšamo težave z visoko podtalnico ter varovanja brežin izkopov, saj se cevi polagajo relativno plitko pod površjem, nekaj podobnega kot vodovoddne cevi.
V primeru visoke podtalnice pomenijo globoki izkopi veliko težavo za izvajalca, saj je potrebno postavit zagatne stene in izčrpavat vodo. Postopek takšne gradnje je drag in zamuden.
Majhni premeri cevi položeni plitko v teren pod mejo zmrzovanja omogočajo plitke in ozke izkope in tako zmanjšajo negativne vplive na okolico in bistveno skrajšajo čas gradnje. Prav tako se promet ovira le deloma.
Široki in globoki izkopi pogosto onemogočajo promet oz. poškodujejo privatno lastnino (drevje, žive meje, ograje,..) za dlje časa. Škoda je ponavadi velika in trajna.
Cevi nimajo konstantnega padca, saj so položene v t.i. žagastem profilu. Padci se prilagodijo terenu na tak način, da je potrebnih čim manj globokih izkopov. Na samem cevovodu ni nikakršnih jaškov ali drugih obstrukcij.
Črpališča so v primeru ravnega terena in prečkanja vodotokov nujno potrebna zaradi zagotovitve potrebnega minimalnega padca. So pa povezana z visokimi stroški izgradnje in vzdrževanja. Na cevovodu se nahajajo jaški s pokrovi, kateri kazijo okolico.
bottom of page